Ulrike Almut Sandig: Slana voda
Irina se je vrnila. Še vedno sem enako jezna nanjo kot takrat, ko je odšla. Kljub temu sem čakala ob oknu, ko sta se z očetom končno prikazala izza vrtičkarskega naselja, po katerem sta se vozila v fiatu, ki je postajal vedno večji. Pravzaprav sem videla le zeleno streho in okna avta. Za okni nisem videla nikogar, saj je bilo v avtu pretemno. Skorajda črno. Fiat je dvakrat izginil za visokimi živimi mejami vrtov. Nato sta se zapeljala tudi mimo teh in zavila desno.
Naš blok je edini na obrobju vasi in je namenjen priseljencem, kot smo oče, Irina in jaz. Priseljenci smo, odkar se je mama odselila. Zame je mama že od nekdaj odseljena. Že od nekdaj pomeni, da se pravzaprav ne spomnim več njenega vonja, prav tako ne njenega glasu in niti tega, kje smo živeli, ko je bila še z nami. Oče mi je po nemško pojasnil, da smo takrat živeli v mestu in da sem bila še premajhna, premajhna, da bi si lahko zapomnila. Irina mi reče po rusko: Pozabi, mala malva. Veliko predaleč je. Bolje, da se ničesar ne spomniš. Ti si se s tem sprijaznila, ker se je ne moreš več spomniti. Jaz se s tem nisem sprijaznila. Ves ta čas se nisem sprijaznila s tem, da je mama odšla nazaj. Nazaj pomeni: ob Črno morje. Čeprav je mama že dolgo tam, Irina z menoj še vedno govori rusko. Pravi, da smo konec koncev napol s Črnega morja.
Črno morje meji na Rusijo in je tako daleč proč, da tam že cvetijo malve, ko je tu še sneg. V soncu se voda lesketa črno kot sončna očala, nebo pa je nebesno modro. Ljudje se ves čas kopajo v njem in jedo ribe, ki jih mi še nikoli nismo videli. Odkar se mama kopa v Črnem morju, je nismo več videli. Oče pravi, da je veliko predaleč, da bi se kar tako odpeljali tja. Morali bi iti z letalom. Mama je torej odšla. Zdaj pa je tudi Irina odšla brez mene. Vso zimo je ni bilo. Oče mi je govoril, da se bo Irina kmalu vrnila. Da je v bolnici. Vendar mu tega tako ali tako nisem verjela. Kakšna bolnica vendar. Irina je bila ob Črnem morju. Ob Črnem morju živi mama. Irina je bila pri njej in mislila sem si, da se morda tudi ona ne bo več vrnila. Toda zdaj je tu.
Oče je vozil tako počasi, kot da bi imel v prtljažniku nekaj, kar bi se zlahka poškodovalo, morda surova jajca ali pa morskega prašička zame, kot darilo od mame. Gume so zacvilile na parkirišču, oče pa je ugasnil motor. Skozi zavese se od zunaj ne vidi, od znotraj pa. Nad sovoznikovim sedežem sem prepoznala Irinino črno kito. Nista takoj izstopila. Skozi zatemnjena stekla sem videla Irino, kako strmi predse, čeprav pred avtom ni bilo ničesar drugega razen letvene ograje. Oče se je obrnil proti njej. Je kaj rekel? Nekaj časa sta obsedela tako. Nihče se ni premaknili, niti jaz. Nato se je obrnila proč in odprla vrata.
V prtljažniku je bila samo športna torba in ničesar drugega. Torba je srebrne in rdeče barve ter tako velika, da jo Irina vzame s seboj zgolj na počitnice. Običajno potujemo skupaj. Oče, Irina in jaz, a ob Črnem morju še nismo bili. Ob Črnem morju so kilometre in kilometre dolge promenade s palmami. Še nikoli se nisem sprehajala po promenadi. Mama nam pogosto piše. Včasih priloži še fotografijo. Na njej stoji bledega obraza in z vranje črno kito pred belo kamnito ograjo, v ozadju pa je Črno morje. Kmalu me boste lahko obiskali, nam piše z velikimi, zaokroženimi linijami kemičnega svinčnika. Skupaj se bomo šli kopat, nato pa nam bom spekla ribo. Črno morje je pravzaprav modro, a se črno lesketa. Tako kot mamini lasje. Irina ima lase po mami. Moji so snežno blond. Bolje kot da so peroksidno blond. Ti, mala bela malva, mi pravi Irina po rusko, pa si bolj po očetu. Vseeno pa k Črnemu morju ni poslal mene, samo Irino s črno mamino kito. Oče se je izgovarjal, da je Irina vedno bolj suha in mora v bolnico, saj Irina premalo jé. Kar je sicer držalo. Toda Irina je premalo jedla zaradi Črnega morja. Zaradi Črnega morja in zaradi svojih črnih las, ki so bili kot mamini. Irina je trpela zgolj za potovalno mrzlico. Zdaj sta stala pred hišo in pogledovala navzgor. Hitro sem zagrnila zaveso.
Ko sem zaslišala ključ v ključavnici, sem odprla vrata. Irina je stala za očetom, se nagnila izza njegovega hrbta in se mi nasmehnila. Dolga kita ji je padla čez ramo. Oče je šel mimo mene in me pobožal po glavi. Za mano je padla srebrna torba na preprogo v hodniku. Irina se je sklonila in me poljubila na lice, kita je oplazila moje levo uho. Hej, mala malva. No? Ona je edina, ki me kliče mala malva. Včasih tudi mala bela malva. Ob Črnem morju rastejo malve vseh barv, tudi bele. Čeprav bela ni barva. Živjo, Katja, mi je oče zamrmral v zatilje. Irinin poljub sem si obrisala z lica. Očitala sem ji, da je kar lep čas ni bilo. Irina je namrščila vranje črne obrvi. Spet je bila videti polnejša. Celo v obraz. Vprašala sem jo, če je pojedla veliko rib. Odvrnila je: Kakšnih rib?
V dnevni sobi sedimo samo, kadar je prižgan televizor. Zvečer vsi skupaj, popoldne pa včasih midve z Irino, preden pride oče. Nato so na sporedu pogovorne oddaje in večinoma sva ob njih jedli kruh z nutello ter pili fanto. Ko je bila Irina že povsem suha, sem pojedla tudi njene kruhke. Na začetku sem jo spraševala, zakaj jih ona ne poje. Odgovorila je, da so ogabni. Ali pa, da je to nešportno in zato pri plavanju potoneš. Ali pa, ker bi raje kaj drugega. Jaz: Kot na primer? Irina: Slano vodo. Jaz: Ampak slana voda te sili k bruhanju. Irina: Točno tako.
Zdaj pa je bil televizor ugasnjen. Irina je s prekrižanimi nogami sedela v naslanjaču. Imela je temno rožnato ličilo za ustnice, toda njene ustnice so bile razpokane kot vedno. Imela je dolge nohte, na katerih so bili bleščeči kamenčki, na vsakem nohtu eden. So pravi? mi je ušlo. Odkimala je. Pravzaprav niti nisem hotela govoriti z njo. Vendar pa sem nadaljevala, da naj kaj pove. Irina je namrščila obrvi. Rekla mi je, da bi se lahko tudi kdaj oglasila. Ja seveda, sem se zasmejala. Samo na letalo skočim in priletim. Kot z letalsko pošto. Ha, ha.
Oče je sedel poleg mene na kavču, na stekleno mizico je postavil veliko skledo s piškoti. Irina me je začudeno pogledala, ne da bi se zmenila za piškote. Oče je zavzdihnil, vstal in se pri tem oprl ob stegna. Tako, dekleti, je rekel, zdaj pa nehajta s tem. Gotovo si lahko povesta tudi kaj lepšega. Odkimala sem z glavo in planila pokonci. Med vrati sem se še enkrat obrnila. Irina se je še bolj pogreznila v naslanjač in strmela v ugasnjen televizor.
Po večerji, ki smo jo pojedli v tišini in med katero je Irina kot v počasnem posnetku pojedla kruh s salamo in kruh s sirom ter jo je oče pri tem opazoval in ji na koncu čez mizo prislonil dlan k licu ter jo držal tako dolgo, dokler ni Irina odmaknila glave, po večerji in pomivanju posode smo ponovno sedeli v dnevni sobi. Oče je vzel iz omare igralne karte in jih potisnil Irini v roke. Ta jih je zbrano in molče mešala, oče pa jo je pri tem z nasmeškom opazoval. Irina je zrla v svoje lesketajoče se nohte. Dobila sem sedem od desetih partij. Nato je Irina vstala in dejala, da morajo biti za pravo kanasto vsaj štirje igralci, ter se pokončno kot sveča odpravila v posteljo. Oče me je pogledal. Vprašala sem ga, zakaj Irina ne pripoveduje o Črnem morju. Oče je začudeno rekel: Zakaj pa o Črnem morju? Jaz: Ali pa zaradi mene celo o mami? Oče se je osuplo zastrmel vame in nato zmajal z glavo. Začel je: Katja. Zakričala sem: Kaj!
Luč je bila ugasnjena. Irina je oblečena ležala na postelji. Strmela je v strop. Tapete na njeni polovici sobe so bile prekrite z raznovrstnimi plakati glasbenih skupin, ki so bili v temi brezbarvni. Na največjem plakatu ni bilo skupine, temveč slika pristaniškega mesta iz zraka. Morje v ospredju je bilo zdaj črno in se ni lesketalo. Sedela sem na robu svoje postelje in si počasi oblačila pižamo. Zakaj ti ni mama ničesar dala zame?
Irina se je sunkovito obrnila k meni, njenega izraza na obrazu nisem dobro videla. Kakšna mama? je vprašala.
Ja, saj si bila vendar ves ta čas pri njej! Ne laži mi!
Irina je še naprej strmela vame s svojim črnim obrazom. V temi so bili njeni lasje brez leska. Nato je znova pogledala proti stropu. Morda je celo zaprla oči. Črno morje, je rekla tiho, sploh ni črno. Modro je. Vsak dan drugačne modre barve. Celo ponoči in ob nevihti. Ob sprehajalnih poteh se razprostirajo vrtovi z malvami, malvami najrazličnejših barv, kar si jih lahko zamisliš, tudi belimi malvami. In restavracije z morsko hrano. Ribe, je zašepetala Irina po rusko, v najrazličnejših barvah. Te živijo v zgornjih plasteh morja. Voda je na gladini kristalno čista, lesketa se v soncu in ni tako zelo slana. Toda globlje, tam je voda tako slana, da je ne prenese nobena riba. Če jo pijejo, vse umrejo, mala malva. Ribe v Črnem morju umrejo od žeje.
Ko skočim pokonci, se Irina dvigne in obrne proti meni. Izraza na njenem obrazu ne morem videti. Tega te sploh nisem vprašala, se slišim reči. Tega te sploh nisem vprašala! Vse obdržiš zase! Brez mene si bila tam in tudi mamo hočeš obdržati zase! se slišim vpiti in vedno znova iz notranje strani brcam v vrata.
Slowenische Übersetzung von Alenka Lavrin; Gruppe Deutsch-Slowenisch (Werkstattleiterin Amalija Maček)
Quelle und ©: Ulrike Almut Sandig: “Salzwasser” in: Flamingos. Geschichten. Frankfurt/M.: Schöffling und Co, 2010, S. 57–63.
